Srčnost namesto birokracije!

Takoj ugasni! Cunje sem zjutraj sveže obesila, dim bo umazal fasado!« je vpila, in ko sem v njej prepoznal pet hiš oddaljeno sosedo, sem tisti dim, ki se je zares bohotno vil iznad kupa gorečih kosov ciprese, skoraj obsodil še sam. »Ne morem tega ugasniti kar tako kot z daljincem televizijo. Se bo še bolj kadilo,« sem poskušal, a obrnila se je na petah in zagrozila s policijo.

Delovna akcija na obrobju strnjenega naselja se zaradi obiska ni prekinila. Nekdo je zvil cigareto, drugi je še glasneje navil motorko, sam sem znova odnesel nekaj kupov ciprese na ogenj. Bil je lep, sončen pomladni dan in v zraku ni bilo čutiti niti sapice. Okoliški sosedi – prvi na vrsti – so seveda bili obveščeni o čiščenju morda za kanček preveč zatravljene in zacimpresane parcele okrog hiše, ne edine samevajoče v nekoč živahni ulici.

Čez slabo uro se je pripeljala marica. »Dober dan, Dejan,« je pozdravil Simon. Z njim sva nekoč skupaj »knaufala« čez poletje. On redno, a za nedoločen čas, jaz prek študentske napotnice, neobremenjen s svojo prihodnostjo. Šlo mi je zgolj za zaslužek, ki mi je konec poletja omogočil solidno letovanje.

»Daj ugasni ta ogenj. Klicala je in …« je načel sicer sluteno temo. »Simon, kar poskusi. Greva in polijva kup, ki se je že lepo razgorel, in se več ne kadi tako na gosto. Če bova zdaj to polivala, ne vem,« sem mu razlagal. »Pa ne nalagaj več. Zraven ognja delaj nov kup in stvar bo rešena,« je predlagal. Sprejel sem predlog in s stiskom roke sva se poslovila.

Čez pol ure spet marica. Spet Simon in spet je prosil, naj nekako pokončam dim. Ni šlo. »Pismo, nekaj bom moral napisati. Neko kazen, ne vem,« je brnel in nekdo od delovne ekipe je pametno pripomnil: »Ma daj, povej že, koliko znaša kazen. Vržemo skupaj, plačamo in gremo kurit dalje. Parcelo je treba očistiti.«

Simon je odšel, ne da bi napisal kazen, a čez čas je bil spet nazaj. »Huh, evo, pa sem. Zgooglal sem, kaj mi je storiti. Kazen ti bo spisala medobčinska inšpekcija. Druge nimam, moram te prijaviti in moram ravnati tako, ker je tvoja peta soseda klicala ne vem kolikokrat in pogovori se snemajo in …« V redu, Simon, in adijo, Simon.

Kazen, ki smo jo plačali čez mesec, dva, ni bila velika. Bi pa lahko bila. Očitno smo bili uspešni na pogovoru pri inšpektorici. Ki je med drugim dejala, da ima vsak uličan pravico do kurjenja, a hkrati ima vsak uličan tudi pravico do tega, da se mu ne kadi v hišo. Tako da je zapisano v pravilniku, v zakonu, v nekem svetem pismu birokracije, pač. Fino!

Drugi takšen primer se mi je zgodil pred leti, ko smo že trije živeli v majhnem stanovanju na Prušnikovi v Ljubljani, Šentvid. Pozno popoldne sem prišel s službene poti na Kosovu in ponoči me je začelo stresati. Vročina, kar visoka, bil sem bled kot pezdec. Naslednjega dne me nista mogli več prenašati, zato sta me boljša polovica in najin prvi mladiček pospremila na konec ulice v zdravstveni dom. Po običajnem čakanju so me poklicali k zdravniku oziroma k sestri v sprejemnico. »Ne najdem vaše kartoteke. Katerega zdravnika imate tukaj?« je vprašala, brez da bi me sploh pogledala v počitka potrebne oči. Še vedno sem imel visoko vročino. »Ne, ne, nimam ga tukaj, v Ljutomeru ga imam. Samo slabo se počutim in visoko vročino imam,« sem odvrnil, a to je ni zadovoljilo. »Potem pa vam ne moremo pomagati. Razen, če si tukaj izberete zdravnika«. Ne, hvala. Že takrat sem se trdno zavedal, da ne bom večno volil v Ljubljani. »Nasvidenje«. »Pojdite na urgenco, tam vas bodo sprejeli,« je bolj zamrmrala kot zaklicala v moj hrbet.

In smo šli. Na urgenco. Podobna zgodba. Ko sem nekemu medicinskemu bratu tam sredi slabega ducata za roké, nogé in glavé držečih se ljudi ves medel razlagal, kako sem in kako dolgo sem, kot sem, ter kje sem bil, me je poslal na infekcijsko. Tam so nas vse tri posedli v neko majhno sobo, podobno karanteni, in po običajnem čakanju je sestra dejala, naj grem v zdravstveni dom. Ker sem iz Šentvida in ker je tam zdravstveni dom. Ali pa naj grem k svojemu zdravniku.

Zvečer sem poklical prijateljico in ta je poklicala svojo, ki je bila zdravnica. Napisala je recept z antibiotiki. Čez štiri dni sem normalno »shodil«, peti dan sem sedel pri svoji zdravnici, bakterije oziroma virusa, ne spomnim se natančno kaj, več ni bilo.

Še bi lahko našteval primerov, ki v vsem svojem bistvu govorijo o tem, da smo Slovenci preveč zbirokratizirani. Nori smo na birokracijo! Vse na papirju, vse v računalniku in vse po nekem pravilu. Jebeš to! Pardon na izrazu, ampak država bi bolj ljubo in do malega človeka prijazno funkcionirala, ko bi namesto zdolgočasenih in v miljavžent pravil zavitih posameznikov tam za šalterji našli dobrovoljne predstavnike države, ki bi delovali izključno po notranjem imperativu prijaznosti in človekoljubnosti. »Ne zgledaš dobro, pridi da te pregledamo, potrebuješ antibiotik, recept zanj pa naj nam pošlje tvoja zdravnica.« Ali pa: »Daj, bom pomiril to žensko, ti ji pa daj za pralni prašek, pa bo vse v redu.« Ali: »Gospa, vi boste samo tole oddali? Stopite naprej, kar mimo vrste.« In: »Razumemo vas, da nimate kritja, zato vam bomo račun blokirali prihodnji mesec. Takrat pa res. Dajte si do takrat kje sposodit sredstva.« Kako je že predlani takratni predsednik NK Mura uredil na Dursu? Ja zmenil se je, da so mu tik pred zdajci na potrdilo o plačanem (visokem) davku napisali datum, ki je že zdavnaj minil. Za to, da je njegov nogometni klub lahko (naslednjega dne) dobil težko pričakovano licenco. In ostali so v prvi ligi.

Že res, da mali ljudje navadno nismo iz prve lige. Smo pa tisti, ki oblikujemo ta polis, ga najbolj poznamo in nas je ne nazadnje, pa kakor koli že obračamo, največ. Zato – dragi zakonodajalci, dragi uradniki in receptorji, dragi policisti in drugi pomembneži: dobro jutro. Namesto izpolnjenih alinej in obkljukanih okvirčkov raje poglejte okrog sebe. Ljudje okrog vas ste vi sami!

Dejan Karba